Če ste ustvarjalni pisec in ste za boljše razumevanje sebe, svojih prijateljev, ljubljenih, sošolcev ali sodelavcev uporabljali 16Personalities, ste se morda vprašali: Ali lahko te ideje uporabim tudi pri pisanju?
Če ste prikimali, berite naprej – ta članek je za vas! V tej šestdelni seriji »Teorija osebnosti v pisanju fikcije« bomo raziskali možnosti in omejitve uporabe naše teorije osebnosti pri izmišljenih likih – od postavitve temeljev za poglobljene, verjetne like, do razumevanja motivacij in ustvarjanja večplastnih zlobnežev.
Najprej se vprašajmo nekaj ključnega: Kaj naredi izmišljen lik nepozaben in privlačen?
Zakaj nas liki očarajo
Pisana fikcija nam omogoča pobeg v druge svetove, kjer lahko skupaj z liki doživljamo njihova dejanja in občutke skozi potek zgodbe. Fikcija se dotakne naših src in uma, ko odseva naše vrednote, izkušnje in sanje, ter nam dopušča uživati v fantazijah ali doživetjih, s katerimi se lahko poistovetimo.
Tudi nasprotna plat je lahko enako privlačna – fikcija nas lahko potopi v svetove onkraj nas samih, nam pomaga razumeti drugačne poglede ter nam ponudi priložnost, da posredno doživimo nekaj, česar v svojem življenju ne izkusimo. Te dimenzije so lahko osupljive, ne glede na to, ali beremo največje delo uspešnega avtorja ali popisujemo lastne domišljijske svetove.
Eden ključnih elementov prepričljive fikcije so liki, s katerimi se bralec lahko poveže in zanje tudi navija. Liki se morda včasih zdijo postranskega pomena glede na zaplet, a pomislite na filmsko fikcijo: zakaj igralci toliko vložijo v govorico telesa, obrazno mimiko in glas? Ker tako pritegnejo občinstvo.
Pisana fikcija običajno tovrstnih vizualnih podrobnosti ne definira tako natančno, s čimer bralcem omogoča, da zgodbo doživijo po svoje in si like predstavljajo na poseben, edinstven način. Vsak bralec ima svojo predstavljivo oko, kar je lahko naravnost čarobno.
Pomen doslednosti likov
Bralčeva domišljija avtorjem olajša nalogo, saj ni treba upodobiti prav vsake podrobnosti lika, vendar s tem pridobijo tudi nove priložnosti in odgovornosti. Liki morajo namreč navdihovati domišljijo, ne pa je omejevati. Avtor ponudi dovolj definicije, da izrazi svojo vizijo, ne da bi bralca potopil v popis detajlov, in mu tako pusti dovolj prostora, da sam vstopi v miselni svet likov, jih lažje razume.
Ne glede na okolje ali zaplet so liki orodje, s katerim avtor komunicira človeško vedenje in izkušnjo z bralcem. Cilj je lahko vzbuditi napetost, občudovanje, sočutje, grozo ali navdušenje – liki postanejo podaljšek bralčeve človeškosti, kot bi del njegovih misli in telesa postal del izmišljene zgodbe. Liki postanejo skoraj bralčevi čuti: lahko začnemo čutiti, kar čutijo oni, in doživljati, kar doživljajo sami.
Taka zlitost je mnogo lažja, če so izmišljeni liki dosledni – bralci se težje povežejo z liki, ki ravnajo naključno, saj takšna dejanja niso blizu našemu dojemanju. Liki, ki so predvsem žrtve zunanjih okoliščin, ne pa notranjih motivov, delujejo nejasno namesto živo, splošno namesto edinstveno. Močni liki imajo svoj nabor pravil – če avtor ta pravila brez tehtnega razloga krši, v bralcu zbudi zbeganost in ga hitro iztrga iz sicer napete zgodbe.
Realističen sistem
Poglobljeni liki naredijo zgodbe bolj privlačne, še bolj zanimivo pa je, da lahko pomembno pomagajo tudi avtorju pri ustvarjanju. Predstavljajmo si za trenutek izmišljene like in njihove odnose kot avto z mehansko okvaro – občutek, ki ga številni pisci dobro poznajo. Tako kot dober pisec zna po potrebi zamenjati dele in avtomobil spraviti v pogon, jih dober mehanik zamenja, da avto deluje. Inženir pa ima podroben vpogled v zasnovo avtomobila in lahko celo napove ali spremeni njegove funkcije. Avtor, ki njegovo ustvarjanje temelji na podrobnem poznavanju osebnosti likov, lahko gradi zgodbe, ki so verjetne in hkrati kompleksne, ker predvidi, kako se lastnosti likov prepletajo s situacijami in ostalimi liki.
Če se pisec odloči lik natančno opredeliti, s tem še ne pridobi takojšnjega orodja, da to tudi izpelje, lahko pa uporabi obstoječe sisteme. Nekateri avtorji srednjeveške fantastike na primer uporabljajo pravila igre Dungeons & Dragons pri oblikovanju likov. Ta sistem je znotraj žanra koristen, vendar ne naslavlja ključnih elementov osebnosti, zato določene vidike avtorji dopolnijo po lastnem občutku.
Tu lahko teorija osebnostnih tipov zaživi kot vitez v sijočem oklepu, ki nas reši brezdušnih devic v stiski, preveč poštenih junakov in predvidljivih, zlikanih zlobnežev. Naša na raziskavah temelječa teorija osebnostnih tipov je lahko izjemno uporabno orodje za opredelitev, razumevanje in opis likov, ki jih ustvarjamo. Daleč od tega, da bi bila omejujoča, lahko tak sistem razširi ustvarjalne možnosti – o tem več kasneje.
Fiktivni pisec mora v mislih krmariti po različnih področjih: okolje, zapleti, liki, tempo ipd. Teorija osebnostnih tipov mu lahko na prijazen in podpirajoč način predstavi vodila za ustvarjalni proces. Pri tem ni nujno omejevati dejanj likov, saj so osebnostni tipi dejansko široke kategorije neštetih drobnih lastnosti, ki jih imajo resnični ljudje. Piscu pa olajšajo prikaz prepričljivih razlogov za dejanja likov.
Uporaba naših 16 osebnostnih tipov, vključno z identitetnimi potezami, kot osnovnih predlog za oblikovanje likov, lahko avtorjem ponudi prednost v primerjavi z izmišljevanjem povsem novih likov. Vsak osebnostni tip, čeprav široko opredeljen, ima značilna vedenja, ki vodijo do tipičnih interakcij med likom, svetom, ostalimi liki in njim samim. Teorija osebnostnih tipov lahko avtorjem celo namigne na značilne življenjske poti – osebne, socialne in profesionalne – vsakega tipa, kar lahko navdihne zaplete, ki so z liki realno povezani.
Kadar kdo bere o osebnostnem tipu na naši strani, si pogosto misli: Poznam nekoga, ki je natanko tak! ali To sem točno jaz. Tako lahko tudi bralec občuti, ko avtor zavestno in premišljeno oblikuje like po osebnostnih tipih – in prav taki liki so zlata vredni za vsako pisanje.
Za nadaljnje branje
Oglejte si še ostale dele naše serije o pisanju fikcije:
Teorija osebnosti v pisanju fikcije II: uporaba teorije tipov
Teorija osebnosti v pisanju fikcije III: meje in kršenje pravil
Teorija osebnosti v pisanju fikcije IV: globine zla – »slabi fantje«
Teorija osebnosti v pisanju fikcije V: pisanje glede na osebnostne tipe bralcev
Teorija osebnosti v pisanju fikcije VI: širjenje privlačnosti